Mit o Verzionarju

Zgodilo se je, da je poezija izgubila boj z boleznijo in se počasi posušila. Pogrebniki so dolgo časa stopali do nje, lomili njene suhe ude, jih drobili in s prahom kuhali nekakšne zvarke, ki naj bi spodbujali plodnost. Leta so minevala in od poezije ni ostalo skoraj ničesar več. Le tu in tam je bilo še mogoče najti stojnice, kjer so branjevke za visoke zneske prodajale »izvorne« koščke surovega materiala. Ljudje so živeli, kakor da se nikoli ne bi nič zgodilo. Počasi so pozabili na svečanost in postopoma, ne da bi sploh opazili, postajali vse bolj vulgarni.

Nekoč je v mesto prišel trgovec s starimi knjigami. Okoli njega se je zbrala majhna skupina navdušencev in dobesedno razgrabila redke predmete. Med njimi je stal mlad pesnik, ki je v svojem pisanju ostajal zvest tradiciji. Oboževal je verzno besedo, ki jo je pogosto ob večerih združil z glasbo in v prefinjeni interpretaciji osvajal hrepeneča srca tako deklet kot tudi gospa. Njegov glas je poplesaval v zraku še dolgo za tem, ko so usta obstala.

Zrak je napolnil meh in zadnji ton je pridušeno zaokrožil med poslušalci. Moški so ga gledali zviška in s tistim prezirljivim pogledom, ki je bil v preteklosti že za marsikoga poguben, bičali zadnjega med uporniki avantgard. Mladenič je v množici kritikov našel mentorja. A neizkušenost mu je nadela naivnost, preko katere je prileten mazač izkoriščal zaupanje za svoj vražji načrt. Nadpisatelj je na veliki tipkalni stroj s težkimi prsti udarjal konec zgodbe. Počasi se je mentorju pričela luščiti maska in izpod nje je lezel sluzast starec. Učencu je postopoma vsiljeval izprijeno tehniko pesnjenja, da bi njegov talent spreobrnil v tržno blago. Ko je ta to začutil, se je uprl. Bilo je prepozno. Mentor je imel nad njim oblast. V času, ko se je izdajal za zaupnika, je zbral vse njegove strahove. Napočil je trenutek, da jih vpokliče in jim zaukaže poslednji marš. Telo mladega pesnika je pričelo drhteti. Nož, na katerem se je razraščal ponaredek poezije, je predrl pljuča. Dihanje je obstalo.

Okoli trupla so se zbrale muhe. Svoje ščetinaste rilce so zarile globoko v pesnikove oči. Preko sline so vanje vtihotapile mušice. Negibnemu uporniku so spile dušo in oglodale spokojni obraz. Nato so obstale.

Pesnikovo telo se je streslo. Skozi hrbet so pognale deviško bele kosti, na njih pa so se razprla kot britev ostra gosja peresa. Prerezala so zrak in mušice so popadale z vrvic. Noge so mu obrastle trde dlake, ki so se kot bršljan povzpele do pasu in pri trtici začele pridobivati na dolžini. Bolečina, ki ga je vezala v krče, je ostala v njegovih prsih. Brez jezika je gnil od znotraj navzven. Po letih groze je obstal.

Na tleh je ležala starodavna pesniška zbirka. Pobral jo je, z nje obrisal prah in jo odprl na straneh, kjer je prvi avtor govoril o upanju, drugi o ljubezni, spet tretji o naravi, ki mu je vzbujala srečo in veselje. Bledo telo se je obarvalo. Tokrat ni obstal. V levo roko je prijel knjigo, z desnico s krila izpulil pero in z rdečim črnilom na zadnjo stran zapisal Himno poeziji.

Pesnik, ki je bos prepotoval trnovo pot ter postal tujec samemu sebi, je doživel preobrazbo. Postal je zavetnik izvornega pesništva in varuh verza. Nekoč je bil človek, danes ga poznamo pod imenom Verzionar.


- Jernej Kusterle